Včasih so pastirji pasli predvsem po gmajnah. Šele po angelski nedelji (v septembru) so živino gnali po njivah in senožetih. Takrat je bilo že hladno. Nekateri so imeli slabo obutev, drugi so bili bosi. Zeblo jih je tako močno, da so počakali, da se je krava pokakala, potem pa so stopili v njen kakec in se tako pogreli. Si predstavljaš?
Do malice smo prebrali zgodbo Petra Klepca, se pogovarjali o življenju pastirjev, izdelovali igrače iz blaga. Po malici smo v culo zavezali krompir in odšli na pašnik. Svojo »čredo« smo zagnali na travnik, sami pa smo si pripravili zabavo na pašniku. Zakurili smo ogenj in počakali da je dogorel. V žerjavico smo skrili krompir, ki smo ga sami pridelali na naši njivici. Vmes pa smo se igrali. Razmišljala sem: ko so se učenci oblekli v pastirje, so to v resnici tudi postali. Obleka jih je spremenila. Tudi po obnašanju, po igri so bili učenci v času naših babic. Igrali so se brez igrač. Sami sebi in drug drugemu so bili zadosti.
Otroci so se o življenju pastirjev veliko naučili in spoznali, ker so bili aktivni: bili so glavni igralci v igri Zabava na pašniku.
