December. Za marsikoga najlepši mesec, za druge najtežji. No, na naši šoli pa mislimo, da je december predvsem najbolj delaven mesec. Začeli smo ga z Miklavževim sejmom za krajane vasi, nadaljevali z nastopom na Miklavževanju v gasilskem domu. Zaigrali smo igrico Pujsa imamo za soseda, ki nas je spomnila, da ne smemo preveč hitro soditi drugih, še zlati ne po videzu in javnem mnenju. V naslednjih dneh smo krasili okna naše šole, si naredili smrečico, ki nas je spominjala na vse tri prihajajoče praznike: verskega, državnega in svetovnega. Pred tem smo praznovali še osebni praznik naše učenke in sošolke. Med vsem tem pa smo še kar izdelovali voščilnice, kajti povpraševanje je bilo letos res veliko. Naredili smo okoli 200 božično-novoletnih voščilnic! Osem otroških glavic je moralo biti kar se da ustvarjalnih in osmi pari rok so zato morali biti precej spretni. Za konec leta smo obiskali vaščana, ki živi sam. Nas pa je obiskal čisto pravi Božiček! Nihče ga ni videl, ne slišal, le na smrekici so nas pričakala lično zavita darilca z izvirnimi sporočilci. Še sedaj se veselimo, ko odvijamo zavitke. Res nas je presenetil, saj mu niti pisma nismo napisali. Res, hvala Božičku! Potem smo se objeli in šli na počitnice …
… čez dva dni nam je postalo dolgčas in smo se spet dobili pred šolo. Na praznik samostojnosti in enotnosti smo se odpeljali v Zaplano, kamor smo bili povabljeni, da popestrimo prihod Božička tamkajšnim prebivalcem. Tudi njih smo spomnili, da videz vara: zaigrali smo jim igrico Pujsa imamo za soseda. Strašansko smo uživali, saj je bilo v dvorani čudovito praznično-veselo-razposajeno in spodbudno vzdušje. Bila sem ponosna na svoje učence, saj so igrico odigrali vsak po svojih najboljših močeh. Bili smo deležni okusne pa tudi lepe pogostitve. Hvala za vabilo! Nastopanje pred resnično publiko je čisto nekaj drugega, kot nastopanje v razredu.
In potem smo se objeli in po delavnem decembru odšli na zaslužene počitnice.
