Komaj smo čakali ta dan! Bili smo polno zasedeni. Že pred sedmo smo se dobili pred šolo. Starši so nas peljali do logaške železniške postaje, kjer smo nestrpno čakali vlak. Vožnja je bila udobna. Pot smo nadaljevali z mestnim avtobusom. Naši fantje so raziskovali pomen harmonike na sredini avtobusa. Prehitro smo prispeli; skoraj do Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana (ZGNL). Pričakala nas je žareča učiteljica Meta. Peljala nas je v svoj razred. Drug drugemu smo se predstavili. Dobili smo odgovr na vprašanje, kako se učijo učenci, ki ne slišijo učiteljice. Učencem smo predstavili našo slikanico, zraven smo tudi kretali. Ugotovili smo, da se lahko razumemo. Pomembni sta govorica rok in telesa in srca. Še se bomo srečali …
Odpeljali smo se do Opere. Baletna predstava je bila odlična, zato jo je bilo prehitro konec. Sedaj smo si pa res zaslužili sladoled. Dobili smo ga, zraven pa še prijaznost sladoledarja, ki mu otroški jezik ni tuj. Z avtobusom smo se odpeljali nazaj do Logatca, kjer so nas že čakali starši.
Dan je bil popoln, saj je bila z nami tudi naša draga kuharica Angelca. Če nas je kdo iskal v Zavratcu, je našel le prazno šolsko lupino.
