Ko me učenci z iskrico v očeh vprašajo: “Ali gremo ven?” se jim po navadi ne morem vpreti in je moj odgovor pritrdilen. Zavedam se, da je narava najboljša učiteljica.
In se odpravimo. Ni potrebno veliko, največkrat vzamemo le steklen lonček. Vanj lahko kaj naberemo, da potem opazujemo … in včasih v njem kaj prinesemo v razred.
Naša pot je že utečena in poznana, a vsakokrat nova in drugačna. Nazadnje nismo ob njej našli niti dveh enakih ivanjščic. Včasih se ob poti ustavimo, drugič tečemo, nemalokrat pa tudi krenemo z nje.
