Dobili smo se na igrišču v Njivah: 22 udeležencev (učenci, starši, stari starši in še nekaj drugih krajanov). Krenili smo na pohod v neznano. Hodili smo za vaščanom Radom Gantarjem. Nič nam ni hotel povedati, kam gremo in na koncu smo ugotovili, da je to zelo dobra motivacija. Pohod je bil kar dolg, trajal je dobrih pet ur in nihče ni godrnjal. Po majhnih korakih, vzponih in spustih smo prehodili velik krog okrog Zavratca: obiskali smo slap Bezjak, se povzpeli do Tomaževe mize, si ogledali italijanski bunker, priplezali na najvišji hrib v okolici Kovk, se spustili v Črno in pot zaključili na igrišču. Tu nas je čakalo presenečenje: napihljiva igrala ter že pečeni čevapčiči in bel kruh.
Pohod je potekal v sproščenem in veselem vzdušju. Minil je kot bi mignil. Učenci so bili veseli in motivirani, ker so z njimi hodili starši. Z medgeneracijskim pohodom bomo nadaljevali tudi v prihodnjem šolskem letu.
